Moč si Ti

Ameriška zdravilka Nancy Nester, ki že več let obiskuje Slovenijo, v zavesti pusti pečat sija sočutne in nežne energije, ki boža in brezpogojno sprejme. Svoje življenje posveti pomoči iskalcem na poti v globine zalog ljubezni, sprejetosti in samozavesti, ki nam je naravno dana, a pogosto zadušena pod tono balasta preteklih izkušenj.« Terapija »Zdravljenje srca in duše«, ki jo s Kenom razvijeva in izvajava prinaša zanimive uvide vase onkraj omejitev, ki si jih postavimo na poti v polne sebe. Gre za zavedanje tega, da smo ustvarjalci svojega trenutka sami in da imamo možnost izbire. Prav vsakdo namreč hrepeni po ljubezni in občutku, da je nekaj vreden, vendar mnogi iščemo to potrditev v izpolnjevanju določenih meril, pravil ali pogojev. Dojeti to, da lahko odločamo sami o tem ali bomo žrtve preteklosti, ali bomo živeli v prepričanju, da smo kaznovani, in upali na nagrado, ali pa si bomo ustvarili življenje, za katero vemo, da si ga zaslužimo, je pri tem ključnega pomena" nas s svojim mirnim, osrediščenim tonom vzpodbuja Nancy.

Zaupajte nam kako vas življenje zapelje v globoke svetove duhovnosti in onkraj intelektualnih in čustvenih razlag resničnosti?

Že od malega sem imela zelo razvito intuicijo in se zelo kmalu povezala z arhetipom boginje Quan Yin, ki velja v vzhodnjaški kulturi tudi za boginjo sočutja. Globoka vez, ki se razvije s tem likom ljubezni, mi v časih, ko je bilo težko poda roko na poti vase. Tako postane sočutje referenčna točka mojega zavedanja. Iz te točke sem se naučila ljubezni do sebe in kako pomembno je sprejemanje vsega kar sem. Izkušnje, ki sem jih nato imela z bolečimi izgubami ljubljenih, pa nato odpre polje zavedanja, da je realnost, ki jo živimo v resnici iluzija razuma, ki pa je nujen predpogoj na poti v bolj duhovne aspekte naše narave. Prav smrt me nauči, da ne moremo okusiti brezmejnega zavedanja, če prej ne sprejmemo svoje fizične in čustvene narave. Tako sčasoma ugotovim, da je moja čustvena bolečina pravzaprav orientir na poti, ki me opozarja, da ne živim v skladu s svojo notranjo resnico. Prav tako sem nehala hrepeneti po življenju, ki naj bi ga imela in začela razumevati, da so bile prav vse izkušnje, ki so mi prišle na pot, nujne za zorenje vase.

Vmes svoje talente realizirate tudi v pravniških vodah, ki jih po svoje težko povežemo z duhovnim, saj temeljijo v osnovi na delitvi na dobro in zlo?

Prav ta polarnost v meni vzbudi posebno zanimanje in iskanje srednje poti, ki pa ni kompromis, ampak sožitje. In prav  notranja modrost, ki izhaja iz mojega notranjega jaza, ne pa le razuma ali čustvene inteligence, me pripelje do zlate sredine, ki ji kraljuje sočutje.

Svoje delo nadaljujete kot terapevtka in svetovalka za duhovno rast ob tem pa svoje znanje z možem Kenom Pagom že dolga leta neutrudno delita po vsem svetu in tudi v Sloveniji. Se radi vračate?

Ljubim Slovenijo in v vaši prelepi deželi sem naletela na zelo različne ljudi, s katerimi smo se takoj ujeli. V posebno veselje mi je vsakič znova deliti svoje izkušnje med tistim, ki si želijo odkriti delček notranje resnice. Pri predavanjih gre vedno za dvosmerni proces in za to da smo po seminarjih obogateni vsi. Slovenija je bila na poti čudovit učitelj in me iz različnih zornih kotov naučila veliko. Čeprav zgodbe, ki so mi bile zaupane niso bile vedno lahke, so mi sočasno odpirale srce in sposobnost za sočutje.

Na poti do sočutja pa verjetno prav kepica čustvenega bolečinskega jedra »ugrabi« mnoge. Ali po vašem živimo v časih, ko se pogum za soočanje s tem delom nas samih jača in smo pripravljeni na notranjo svobodo ali se nam obeta še mnogo krčev in bolečine?

Odlično vprašanje, ki poseže v srž težav, ki nas danes po vsem svetu žulijo. Pri tem se mi zdi ključno vprašanje od kod ti strahovi? So del nas ali okolja v katerem živimo? Po izkušnjah pri svojem dolgoletnem terapevtskem delu verjamem, da gre za mešanico obojega. Prav zunanjo okolje namreč lahko v nas sproži dolgo nazaj »pozabljene« ali nikoli predelane čustvene resonance, ki pa ostanejo tako ujete v našem čustvenem telesu. Ti pozabljeni strahovi nas lahko podzavestno sabotirajo in v želji, da bi jim ušli ponavljamo vedno iste korake. Do trenutka, ko čustvo ozavestimo in mu posvetimo namesto bega vsaj malo pozornosti. Pri tem je pomembno razumeti, da so ljudje na poti pomembna zrcala v delce nas in da so čustva del izkušnje, ki jo okušamo. Pri vsem pa je pomembno dojeti, da smo za svoj del ustvarjanja življenja odgovorni sami in posvetiti kanček pozornosti na notranji glasek, ki točno ve kaj je prav. Tako vzamemo moč za svoje življenje nazaj v svoje roke. 

Vrniva se še za trenutek k Sloveniji. Kakšen vtis pustimo?

Veseli me, da sva vedno znova povabljena, da deliva svoja vedenja. Poleg tega imava zelo rada Slovence in vašo deželo. O stoletnem kruhu ne bom govorila, ker je postal prava odvisnost (smeh). Pri ljudeh sva opazila veliko raziskovalnega duha in željo po spremembi. Navkljub močni podobi kritičnosti, ljubosumja je na drugi strani ta močna želja po spremembi vzorcev, ki nas vodijo v takšne občutke in misli, odlična odskočna deska za preseganje. Med tisočimi, ki so naju obiskali smo opazili zelo podobne vzorce in čustvene naboje, ki nato soustvarjajo resničnost, v kateri živimo. Če ni pri tem sprememb, se ti energijski vzorci le ponavljajo. A kot sem že omenila je prav lakota po spremembi tisti ključ, ki omogoča spremembo tako na individualnem kot tudi kolektivnem nivoju. Ko se spremeni energijska matrica posameznika se avtomatično spremenijo odnosi, v katere ta nato stopa. Slovenija ima v teh posebnih časih veliko priložnost, da gostoto svoje kolektivne vibracije dvigne na višji, lažji nivo in odpusti čustveno prtljago preteklika.

Lahko podelite kakšen konkreten nasvet kako se čim lahkotnejše podati na to pot sprememb?

Vsekakor je postanek v trenutku, oz.  prisotnost v trenutku pravi konec, na katerem se začne iskati novo in resnično. Mnogi posamezniki, ki jih teža življenja brez potrebnega zavedanja sili v zapuščanje trenutka, se ujamejo v mrežah preteklih mrež in strahu pred tem kar prihaja. Tako pa povsem izgubijo vrednost doživljanja trenutka, v katerem lahko vzklijejo resnične spremembe. V trenutku ni strahu pred tem kar bo, ker se zavedamo, da smo sposobni manifestirati svoje življenje mi in nihče drugi. Gre za polje čudežev, a tudi soočanja s pristno bolečino, ki jo je potrebno integrirati v zrelega sebe. Soočanje z bolečino, ki smo jo preživeli je korak, ki sporoča kako močni pravzaprav smo in kaj vse smo uspeli preživeti. Zavedanje tega in vseh darov, ki jih nosimo v sebi, zaneti v nas samozavest, ki ne terja truda, ciljev, delovanja, ampak le je. Iz te točke se nato začne ustvarjalnost, ki polni srce in odstira pot v sočutnost.

Leto, ki nas je objelo mnogi že pred časom označijo kot prelomnega in polnega sprememb. Enim to vzbudi globoke strahove, saj imamo tako radi kontrolo. Kaj se dogaja?

Ta kolektivni strah, ki se dviguje in ustvarja dodatne nevšečnosti je močna sila, ki se ji je potrebo z zavedanjem postaviti po robu. Mnogi se namreč prilagodijo kolektivnim splošno sprejetim »resnicam« brez predhodne analize ali je to splošno tudi najboljše za nas. S Kenom tej temi posvetiva kar nekaj besed, ki jih lahko v daljši verziji najdete na najini internetni strani. Ohranjanje v vibraciji strahu nas po svoje okameni in ujame v primež. Iz te perspektive dobi posameznik občutek, da nima upanja in moči za boljši jutri, kar logično še poglobi obup. Je pa res, da tudi upanje in popolna predanost »svetlobi«, ki jo mnogi danes promovirajo ni po mojem najboljša rešitev. Sama svetujem prisotnost v trenutku in učenje umetnosti sprejemanja vsega kar trenutek ponuja. Mnogi boste presenečeni kako drugačna je resničnost, ko nanjo gledamo iz te perspektive. Kakšne? Perspektive polnega opolnomočenega sebe. Polja, ki omogoča brezmejne možnosti za razvoj, polje, ki preseže strah pred preživetjem in odpre duri v življenje.

za časopis Dnevnik, Tjaši Artnik Knibbe