Izkusiti energijo Sarabraj pomeni objeti ljubezen …

Mateja


»Hvala za spoznanja in hvala, da sedaj svoj Camino vidim še s tiste plati, ki je bila prej zavita v sivino – meglo Pirenejev. Ogromno modrosti nam razložiš na preprost način. Bog je dal cvetlicam vonj, pticam petje … in nam razum … in TI si nam dala neprecenljivo knjigo.«

Ivan Gričnik,
avtor knjige Moj Camino



Čisto nestrokovno o izgorelosti

 

Ko danes hvaležna predajam v svoji knjigi RANLJIVA ali na delavnicah meditacije&joge izkušnje o čuječi prisotnosti, nikakor ne morem prezreti posebnega stanja, ki me je prvič prebudil iz sna zaspanosti – IZGORELOST. Stanje ko sem preslišala vse signale telesa in duše in sem se znašla v peklenskem krogu, ki me lepega dne izvrže. In sem poletela…no ne ravno letela…bolj kot fikus obležala. Znano?


Sočutno danes opazujem kako neverjetno veliko predstavnikov moje generacije niha med napadi tesnobe, depresijo ter izgorelostjo. V materialnem smislu »imamo« veliko tega, a zdi se, da več kot imamo več tega ima nas?


Moja osebna zgodba izgorelosti se začne verjetno že za čas, ko sem kot športnica vedno želela več. Največ. Popolno. Če nisem igrala po svojih najboljših močeh, sem se sekirala in grabljala do onemoglosti. Saj nisem bila popolna in vredna. Krivda me je nažirala in rešila sem jo … z še več dela. Taisti vzorec sem nato odnesla v posel. Mlada uspešna tržna komunikologinja ali bolje Tampon. Tisti vezni člen, ki je nase vlekel vse tegobe tega sveta in jih reševal.  V ozadju pa močan arhetip PRIDNE PUNČKE, AMAZONKE in ZVEZDNICE. Zveni znano?


Moj hobi je bil takrat najprej šport, a telo v neki točki tega dodatnega siljenja skozi zid ni več zmoglo in sem morala klecniti pod bolečinami v mišicah, bolečinami v križu, vratu, virozami, gripami, bolečinami v kolenih, uorinfekti…. Tako postane moj novi hobi ležanje na kavču z občutki krivde do okolice in strašljivi mislimi o tem, da sem zanič. Da sem zguba, da sem…NEMOČNA? V resnici sem bila verjetno le nemočna, a moja Amazonka v tej besedi ni slišala prav nič pretočnega, prej smrtno obsodbo. Da bi priznala nemoč? Da bi prosila za pomoč? Ja pa če so vsi tako zelo odvisni od mene. Če brez mene svet dobesedno propade.  Zveni znano?


No ko je bila moja kartica ugodnosti na urgenci že prepolna in telo do konca polno sranja (sama ne doživljam izgorelost kot posledico praznjenja baterije, ampak prej polnjenje našega energetskega polja s projekcijami, ki nastanejo v interakciji z okoljem), sem obležala. Tam v svojem najemniškem stanovanju, polna odgovornosti, z možem, ki se je privajal na težaven slovenski sistem (tujec v Sloveniji?, izziv), mamo, ki je zbolevala za rakom, odvisnim očetom…. Čutila sem, da jim moram pomagati, da me službi vsi krvavo potrebujejo in da se bo ta svet dobesedno sesul, če mene v njem za trenutek ne bo. Zveni znano?


A ko tam ležim kot nasedli kit, kar me dobesedno prisili v notranji dialog, imam kaj videti. Ko me telo dobesedno priveže na posteljo, da neham noreti, izberem MILOST in se najprej zjočem. Kolikor sploh lahko, saj sem bila tako utrujena, da tudi za pravi jok ni bilo časa. Če danes prisotno pogledam nazaj opazim, da sem bila v trenutkih hude stiske v resnici najbolj prisotna in namesto strahu pred epizodami izgube kontrole danes čutim, hvaležnost. Tam v fikusovih oblačilih, ranljiva, dojamem, da sem se gnala preveč, da sem si na pleča naprtila bremena, ki niso moja, da je krivda nekaj kar moram bolje raziskati, da moje telo zelo jasno dnevno komunicira in da se bom morala znova spomniti kako reči ne veliko prej.


Zaobljubim si SPREMEMBO in iz te zaobljube se rodi veliko ljubečih sadov. Kajti, ko sem sama moč jo zrcalim navzven in s tem dajem več kot če nasilno sebe dajem in s tem v resnici kontroliram. Tudi to sem si morala razčistiti v tistih ranljivih trenutkih globoke iskrenosti. Da, ko dajem v resnici kontroliram. Sebe, druge. Sprejemanje se mi je zdelo cel križ. Občutek, da moram od nekoga karkoli sprejeti me je navdala z stisko. Globoko stisko. Bala sem se pogojnosti tega dajanja, a danes razumem kdaj se znajdem v dinamiki pogojevanja in iz njega zavestno izstopam. Odločno pa kreiram odnose, v katerih znam tudi sprejeti. Brez strahu, da bom zato plačevala kakršnokoli ceno. V tem sem kar malce pionirska, saj opazim, da smo se že zelo navadili na pogojno trgovanje namesto ljubeče predaje alkimiji množine. A se ne dam. Orjem, orjemo in spreminjamo. Zase, za vse nas.


Življenje me po prvem izgorevanju še zelo hudo testira. Postavi me v pozicijo, ko spremljam na eni strani umirajoče starše, na drugi to kombiniram s službo in svojim življenjem, kar ga je sploh še ostalo. Življenje me izzove z benignim tumorjem, ki ga odkrijem sočasno z maminim umiranje. Življenje me pošilja na vsaka dva meseca živeti v drug dom - razprta med Slovenijo in tujino.


A vmes ne pozabim zaobljube sebi »Najprej jaz nato vse ostalo«. Naj to ne zveni egocentrično, ker res v tem ni trohice tega. Gre bolj za notranji dialog upokojenega predpražnika, ki se, ko ga potegne empatično v služenje drugemu, opomni da mora upoštevati omejitve svojega telesa in dojeti, da dajanje drugemu iz brezpogojnosti ne vodi nujno v izgorevanje, saj znamo pravočasno NEGOVATI tudi sebe. Enim, ki so bolj narcistično usmerjeno se izgorevanje skoraj ne more zgoditi;-). Spoznati sem morala tudi pojem odvisnosti v odnosih in temu posvetila kopico svojega časa. Fascinirana nad tem kako neverjetno veliko sebe znamo pustiti v odnosih in kako smo bili naučeni, da je biti ena taka mineštra sledilcev mineštri skupnosti ok.


Sama danes zagovarjam SVOJOST. To, da se vsak iz svojega osrediščenega dela Biti igra z drugim Življenje, a tudi izbira, da se umakne v notranje svetišče, ko to sam izbere. V celicah in zavesti smo itak vsi Eno, a Življenje se v svoji neponovljivi unikatni verziji izraža v vsakem Trenutku skozi vsakega od nas. V tem vidim Čarobnost Življenja.

In kako se danes negujem?

-         
   
Opazujem svoje misli, ki jih je veliko manj kot nekoč. Veliko manj ….in jim dovolim, da tečejo skozi um. Tistim, ki se še lovijo v šumu misli svetujem meditacijo. Sama sem navdušena nad meditacijami kundalini joge, ki so krasne. V najbolj težavnih obdobjih mi pokažejo središče.

 

-          V svoje življenje prinašam Preprostost. Veliko te. Kramo, ki sem jo imela ob sebi, ko sem imela še bazo (stalni dom), sem podarila naprej. Veliko tega. Odvezovanje od nostalgije, od spominov in preteklosti mi prinese več miru v Sedanjost. Ko govorim o preprostosti jo živim tudi v prehrani. Če je le mogoče vnašam vase preprostost in ne kompliciram. Ne zapletam pri prepričanjih kaj vse potrebujem, da živim….koliko česa…diete…opustim in poslušam svoje telo. Včasih ga slišim drugič ne. Enkrat se oglasi ono, drugič čustva, ki mi komunicirajo tudi skozi telo. Tudi? Pogosto pridejo na obisk skozi sanje ali podobe v budnem stanju.  O tem kako veliko ima od te kompleksnosti in našega izgubljanja v izbiri potrošniška ekonomija veste pa že vse verjetno. Tisti »norci«, ki se umikajo v svoje majhne hiške niso »čudaki«, ki jim ne uspeva v tem svetu, ampak predvsem pionirji, ki nas znova učijo čuječe Prisotnosti in Obilja, ki se v teh trenutkih prebuja.

 

-          Dan začnem s svojim središčem. Neverjetno razliko opazim v kvaliteti dneva, če ga začnem z meditacijo ali brez nje. V tem svetem prostoru, ko z namero ojačam zavedanje o stiku z Življenjem, se v miru pripravim na dan v…kaosu. Dejstvo je, da je današnji svet poln kaotičnih, nerazumljenih čustev, trde kontrole razuma, nepretočnosti in pravi cirkus… ostati Svoj je že skoraj nuja, da te vse te kolektivne projekcije ne potegnejo vas. Sama to testiram redno in vedno znova se mi potrdi isto spoznanje. Ko si vzamem prostor za svetost, se iz nje rodi neverjetno veliko kvalitete življenja. Ja tudi čas. 11 minut meditacije mi prinese neverjetno več občutka časa. Kako? S tem, ko nisem razpršena po prostoru pridobim ogromno Trenutkov..

 

-          Resno jemljem spanec in opažam razliko, če grem zgodaj spati in se zgodnja zbujam. Takrat zjutraj je naš del sveta še posebej miren in užitek je meditirati še preden se začne nevrotično kolektivno prebujati.

 

-          V svoj ustvarjalni proces vabim ljudi, ki so Povezani z življenjem. Zavestne posameznike, ki jim zrelost ni tuja in se zavedajo kako izjemno pomembno je biti v procesih ustvarjalnosti pretočen. Ja potrebno je bilo menjati stare dinamike in jih znova zgraditi. A darilo, ki ga imaš od tega, ko te ob mailih polnih obveznosti, a sočasne svetlobe, pričaka sorodna duša, je neizmerno. Ne gre za to, da bi kot metulji leteli po luftu in v stilu hipiijaje videli v vsem lepo. Polno se zavedamo, da je življenje polno polarnosti, a si ne kompliciramo ustvarjalnega procesa z nepomembnimi strahovi uma - s tesnimi časovnicami, ker je nekomu nekje strah prevzel um ali pa s slovničnimi napakami, ki z globino sporočila nimajo veze. Življenje si lahko zelo poenostavimo, ko smo svoji in ne silimo v bolečinsko jedro druge, da bi nam ga umirili. Potrebno pa je prevzeti odgovornost za svoj del bolečine. Naučila sem se deliti naloge in zaupati, da bodo drugi te sposobni rešiti. S tem, ko jim zaupam, resnično zaupam, se razbremenim, a sočasno opolnomočim drugega. Ob vsem pa jasno postavim mejo, če mi vesolje pošlje na pot koga, ki je tam prav za to. Moj čas je dragocen, življenje, ki se pretaka skozi moje žile je dragoceno in moja naloga je, da to jasno izražam.

 

-          Izogibam se prekomerni uporabi socialnih omrežij, ki so po energetski definiciji vrata v nevroze. Ne glede na to, da nas lahko pričaka kak takšen simpatičen blog J, je dejstvo, da ima npr. Facebook v osnovi energijo pritegnitve, kar pomeni, da na njem prebijemo veliko več časa kot bi si želeli. Ker nas kot magnet vleče k sebi. S takšno namero je bil ustvarjen. Ta del še ne bi bila težava, če na drugi strani ta medij ne bi nosil v sebi obilje kaotične energije, ki se na prijazen način skozi naše najbolj intimne trenutke sili v naše življenje. Ne gre zgolj za informacije, ki ostanejo na zaslonu. Zavedanje, da gre za prenos teh informacij v naš um, ki se pridno polni pojasni čemu, če se želimo izogniti izgorevanju, je bolje izbrati sprehod ali knjigo.

 

-          V svojem ustvarjalnem procesu sem se naučila opazovati svojo strast. Ta je lahko zelo naporna za telo. Ko se zavem, da se čez moj živčni sistem spusti znova kopica izjemnih informacij kozmične knjižnice, si sočasno moram vzeti veliko tišine. Meditiram lahko tudi po več ur in prevajam informacije, ki se nato zemljijo v knjigo, blogih, delavnicah ali svetovanjih. Umik v tišini v resnici zame ni pravi umik v tišino, ker ko si v Stiku z življenjem je to izjemno povedno. Skupaj odkrivava polja neraziskanega, se dotikava duš, transformirava…tišina je le v odnosu do kaotičnega sveta misli, besed, ki jih generira razum. Od tega imam že skoraj popoln postJ. Ja je mogoče biti del tega sveta in se odločati za to, da si Srce namesto Razuma. Le vztrajen moraš biti in izbrati dovolj notranjega dialoga, da se iz tega vira napajaš.

 

-          Če se telo ne počuti, ker je šlo skozi tega veliko dražljajev, raje namesto teka in elementa zemlje izberem vodo. Veliko te. Prosto potapljanje ni le šport je po moji skromni oceni tudi eno od vizionarski terapevtskih orodij. Čemu? Ker pod vodo vse te kaotične vibracije utihnejo. Ni se potrebno potapljati ne vem kako globoko in izberete lahko le vodno masažo, a pomembno je da svoje telo umaknete šumu sveta. Tam pod vodo ali visoko nad oblaki med vršaci je to še mogoče. No v meditaciji pa tudi, a potrebno je biti vztrajen.

 

-          Ko govorim o izgorelosti seveda ne morem mimo osebnih odnosov, ki so v resnici najtrši oreh. Gre za energijski ping pong, v katerega se ujamemo, ko na eni strani resoniramo v svojem bolečinskem jedru (notranja čustvena energija, ki je zmes osebnih odzivov na življenje, a tudi močno družinsko in kolektivno pogojena) ter jedrom našega okolja. Drugi so izjemna zrcalna podoba notranjega zemljevida celovitosti. Ja tudi tisti zoprni, super zoprni osebki, ki bi jih utopili v žlici vode. V resnici so to najbolj neizprosni trenerji, ki nas mečejo iz tira z namenom, da se tam nekje sredi tirnic znova najdemo. Da izgubimo kontrolo, s katero smo se naučili preživeti, ko nam je bilo hudo. Tam daleč nazaj. Morda celo ne nam, ampak našim prednikom, a smo to privzeli za svoje. Kontrola? O ja draga kontrola. Kolikokrat pospravimo še zadnji kuli na mizi, premaknemo kremo za dva centi v desno ali kontroliramo s tem, da drugim dopovedujemo svoj prav? Kontrola v telesu je druga, ki nas nenehno vabi, da jo spustimo. Ko zbolimo npr. Ste kdaj opazovali svoje telo kako mehko je po tem, ko preživi pekel gripe? Upam si reči osvobojeno? Brez trde kontrole morda? Pri kundalini joga nenehno udeležencem delavnic prigovarjam naj izgubijo kontrolo razuma. Ki trdno drži vrata med srcem in vami. Ki v dobri veri, da pomaga ustvarja kaos. Ko spustimo kontrolo, se v prah v resnici vrnejo le rane, ki jih ob izgubi spomina na Stik z življenjem, jemljemo za svojo pravo identiteto.


Z milino Sarabraj.

 

Več o knjigi ranljiva: www.iskriv.si/knjiga

Pridruži se nam Iskrivo Ranljivi skupnosti na:

https://www.facebook.com/iskriv.si/

 

  

 

Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies). Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogočajo deljenje vsebin. Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Zavrni piškotke